domov
  • Fiat Klub
  • Orange Audio
  • Poliglob
  • Avtoservis Kavčič Marko
  • Avtotrade d.o.o., Vrhnika
  • Amortizer d.o.o.
  • A2R
  • WithCar
  • Techno racing
  • Prekom d.o.o., obnovljeni deli podvozja
  • Kovinoplastika Kavs
 
Danes je 12 Nov 2019 05:28

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]




Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 1 prispevek ] 
Avtor Sporočilo
 Naslov prispevka: Kratka zgodba: Temna modrina
OdgovorObjavljeno: 21 Avg 2019 20:55 
Odsoten
je nov in nič kriv
je nov in nič kriv

Starost: 53
Prispevkov: 76
Kraj: Laze pri Borovnici
TEMNA MODRINA


Nekateri se dvigne v grehu, drugi pade zaradi kreposti.
(William Shakespeare, Milo za drago)

Sedem v svojo temno modro limuzino. Ob jutranjem svitu je temno modra barva videti še temnejša. Poženem motor in kmalu že brzim po obroču mestnih obvoznic, dokler se ne usmerim na avtocesto, ki vodi proti letališču. Iz zvočnikov se razlega arija L'amour est un oiseau rebelle iz Bizetove opere Carmen. Razmišljam o ljubezni. »Ja, popolna ljubezen je lahko samo uporniška,« me prešine. Operno petje prekine in mojo zamišljenost predrami elektronski zven, sestavljen iz nekaj tonov, in zatem resnoben glas radijskega napovedovalca, ki se vsakič vklopita, ko se predvajajo prometna obvestila: »Na avtocesti A4 je v smeri proti morju zaradi prometne nesreče oviran promet. Nastal je daljši zastoj. Priporočamo uporabo vzporedne regionalne ceste.« Ponovno se iz zvočnikov, skritih v črni plastiki armature, zasliši zven elektronskih pulzov in elektronsko vezje avtomobilskega avdio sistema ponovno preklopi na opero. Bližam se letališču, letala v trušču vzletajo in pristajajo. Pred vhodom v letališko garažo iz avtomata vzamem parkirni listek, parkiram avtomobil in s priročnim kovčkom na kolesih oddrsam proti odhodnemu terminalu. Izgubim se med množico ljudi v letališčni stavbi in iščem njo. Zazdi se mi, da iščem iglo v kopici sena. Ne najdem je. Posežem po mobilnem telefonu in jo pokličem. Po nekaj kratkih pulzih elektronskega zvena se oglasi:
»Živijo, Daniel! Si na že na letališču?«
»Ja, sem že v avli, a te ne vidim. Kje si?«
»V kavarni ob vhodu sem.«
Napotim se proti vhodu in kmalu jo zagledam. Prekinem zvezo. Stoji ob pultu in sreba kapučin ter se sladka z zajetnim rogljičem. Oblečena je poslovno, a stroga obleka ne zmore prikriti njene ljubke ženstvenosti. V svojih zgodnjih štiridesetih je še vedno videti nadvse privlačna in marsikateri moški pogled se ustavi na njej, da z metuljevimi krili pogladi njen stas. Veronika je naša zelo sposobna pravnica. V podjetju je zadolžena tudi za stike z javnostjo, kar ji, vsaj tako je videti, nedvomno ustreza, tako da postaja v javnosti že kar precej prepoznavna piarovka.
»Šele zdaj zajtrkujem. Tako težko je bilo vstati iz postelje ob jutranjem svitu,« mi skozi prešeren nasmešek hiti opravičevati svoj položaj. Tudi jaz si naročim ekspreso, čeprav sem bil že doma popil zvrhano skodelico kave iz kafetjere. Temna tekočina me še bolj zdrami in dodatno okrepča. Prijava, varnostno in mejno kontrolo opraviva tekoče. Tudi let mine brez posebnosti. Leteli smo pod sinjo modrino neba nad belino kepastih oblakov, dokler se po nekaj krogih nad okolico Londona, zaradi prevelikega prometa na letališču, nismo pričeli spuščati skozi temno sive meglice proti letališču Heathrow, kjer morava ponovno opraviti obveznosti mejne kontrole. Ko se naposled prebijeva iz letališkega terminala, betonskega mastodonta, sedeva v staromodni črn britanski taksi.
»Harcourt manor hotel!« naročim temnopoltemu vozniku, ki samo na kratko odvrne:
»Da gospod!«
Kmalu se znajdeva v labirintih londonskih predmestij. Dizelski motor prede pod pokrovom sprednjega dela avtomobila. Satelitska navigacija medtem usmerja taksista proti cilju. Hkrati se na zaslonu ob armaturni plošči prikazuje zemljevid z našim položajem, dokler naposled ne prispemo pred hotel v obliki tudorskega dvorca, ki je zidan iz temnih granitnih zidakov. Okoli dvorca se razprostira manjši, a kljub temu veličasten angleški park. Izstopiva iz taksija. Vdihnem svež jutranji zrak, ki v sebi nosi vonj po cveticah in jutranji rosi. »Ah, angleško poletje,« pomislim, »je kot ena sama večna pomlad.« Vozniku naročim, naj počaka. Uslužen receptor v hotelu naju vpiše v knjigo gostov in nama zagotovi, da bo postrešček odnesel najino prtljago v sobi, brž ko bosta nared. Ponovno sedeva v taksi in odpeljemo se proti Canary Wharfu, poslovnemu delu velemesta.

V precejšnji meri tegobni sestanki se v eni izmed steklenih stolpnic poslovnega središča razvijejo razmeroma ugodno za nas. Veronika na tovrstnih dogodkih navadno blesti in s svojo prešernostjo vedno nekoliko sprosti in razrahlja tesnobno vzdušje med resnobnimi poslovneži. Zaključimo z delovnim kosilom v eni izmed restavracij ob vodi. Ponovno sedeva v taksi in se vrneva v hotel. Povratni let imava šele naslednji dan popoldne.
»Imaš kakšne posebne načrte za danes popoldne in zvečer?« jo vprašam.
»Ja, šla bom v Kew Gardens.«
»Me vzameš s seboj?« jo vprašam skozi nasmeh.
»Seveda, zakaj pa ne?«

V hotelski sobi odvržem svojo temno modro obleko in navlečem kavbojke iz modrega jeansa in obujem kolidžke. Takoj se počutim bolje, saj sem poslovno obleko vedno imel za nekakšno predpisano uniformo. Zapustim hotelsko sobo. Sedem na klop pred hotelom in se razgledujem po parku. Bil sem prezgodaj, Veronika se še ni bila vrnila iz hotelske sobe. Naposled se prikaže v lahni temno modro-beli obleki. Obuta je v bele športne copate. Pogled se mi nehote sprehodi po njenih kot iz nežnega marmorja izklesanih mečih in gležnjih. Njeni svetli lasje so speti v rep. Pokličeva taksi, in ko se ta nemudoma prikaže, sedeva vanj.
»Kew Gardens!« naročim taksistu azijskega porekla.

Vožnja ni trajala dolgo in že se sprehajava po veličastnih parkih Kew Gardensa. Obiskujeva paviljone z orhidejami in drugim eksotičnim cvetjem, stopava po mostičkih nad ribniki, med gredicami s cveticami, travniki, drevesi, si ogledujeva poslopja v parku, med katerimi je tudi japonska pagoda. Izkoristim vsak trenutek, da se je lahno dotaknem ali celo za trenutek objamem. Videti je, da nima nič proti mojemu početju. Privoščiva si pivo v baru na prostem. Pogled se mi ustavi na številčni družini iz Azije. Mati in odrasle hčere so pokrite. Mlajši otroci razposajeno tekajo naokoli. Proti večeru, čeprav sonce še ni zašlo, se vrneva v hotel. Dogovoriva se, da se dobiva na večerji v hotelski restavraciji.

V hotelski sobi razmišljam: »Rože ima rada.« Pograbim mobilni telefon. Na spletu poiščem številko Interflore. Nemudoma jih pokličem.
»Dober dan. Veseli nas, da ste poklicali. Želite?« se oglasi operater na drugi strani etra.
»V kolikem času lahko dostavite šopek rož v sobo 128 Harcourt manor hotela?«
»Približno pol ure, ali največ tri četrt.«
»Dobro,« odvrnem.
»Imate kakšne posebne želje?«
»Pripravite, bi hotel nekaj v modro-beli kombinaciji.«
»Danes imamo tudi modre vrtnice.«
»Ne, ne, modre vrtnice so barvane in zategadelj preveč umetne. Vzemite raje irise in nekaj belih vrtnic.«
»OK.«
»Račun bi poravnal s kreditno kartico.«
»V redu, gospod.«
V mobilni telefon narekujem številko kreditne kartice in se poslovim. Kaj kmalu zacinglja moj mobilni telefon. Prispelo je sms sporočilo, ki sporoča obremenitev v znesku 150 funtov v evrski protivrednosti. Vzamem tabletko in jo poplaknem z vodo. Zavrem vodo v električnem grelniku. Izberem temno modro vrečko z darjeeling čajem in jo potopim v vrelo vodo. V pripravljen čaj nato iz konzervice vsujem nekaj kapelj kondenziranega mleka. Razmišljam o staranju. »Pravzaprav bo kar držalo, da je staranje za hrabre,« premlevam v mislih. »A kaj, ko so ženske čisto nore name. Zdaj bi moral bi imeti kakih trideset let, a v takrat sem bil še navaden niče.« Pogledam na uro. Kazalci krožijo svojo brezkončno pot. Vidim, da je minilo že nekaj več kot tri četrt ure. »Zdaj bi že moralo biti,« si rečem in se dvignem s stola ter se resnobno, kot vojak na izredno pomembni misiji, odpravim proti Veronikini sobi. Potrkam na vrata. Veronika odpre vrata z zajetnim šopkom cvetic v rokah. Videti je, da ne more skrivati presenečenja. »To je dobro,« pomislim.
»Veronika, veš, razmišljal sem, da bi malo proslavila najin današnji poslovni uspeh s kaviarjem in šampanjcem, ki bi si ga namesto večerje v hotelski restavraciji naročila v sobo.«
Veronika molči z odprtimi usti. »Zagotovo ji povabilo godi,« si mislim. Pomakne se naprej skozi vrata in se ozre levo in desno po hotelskem hodniku.
»Danes mi morda sploh ni do večerje. Tako trudna sem in razmišljam, da bi kar preskočila večerjo.«
»Daj no, Veronika. V teh nekaj letih življenja, kar nam jih je preostalo, moramo izkoristiti vsako priložnost, ki se nam ponudi.«
Veronika se ponovno ozre levo in desno po hotelskem hodniku in me narahlo potolče po glavi s šopkom rož: »Bučman, veš, da bi se ločila, če mi v zakonu ne bi bilo dobro. Kaj misliš, da se bova, kar tako, tu in tam malo pomuckala?«
Ko je resnobno izgovarjala svoje besede, mi porine šopek cvetic v roke. Postane mi jasno, da me očitno ne bo povabila v sobo. Osramočeno se zazrem v pod:
»Iskreno upam, da me ne prijaviš zavoljo domnevnega nadlegovanja?«
»Oh, daj no, kje pa. Saj smo samo ljudje.«
Na licu se ji izriše zadovoljen nasmešek. Zaželi mi še lahko noč.
»Lahko noč,« odvrnem in oddrsam proti svoji sobi.
»Presneta avša,« si mislim, »prepričan sem, da ji je pripetljaj pravzaprav godil. Zagotovo se bo še vrnila.«

Naslednje jutro se srečava na zajtrku. Obilen zajtrk se mi je prilegel. Veronika ne daje vtisa, kot da se je včeraj zvečer kaj dramatičnega zgodilo. Povprašam jo:
»Kaj nameravaš početi danes dopoldne, preden se odpraviva na letališče?«
»Nakupovala bom. Grem v središče mesta, na Oxford street, Bond street in v druge ulice v bližini.«
Razumevajoče prikimam.

Po zajtrku se tudi sam odpravim v mesto, tokrat s podzemsko železnico. Tavam po mestu in tudi sam poizkušam najti kaj za ženo. Naposled kupim elegantno svileno ruto in se odpravim s taksijem nazaj v hotel in nato na letališče, kjer se ponovno snideva z Veroniko.

Let je bil miren, kot je tudi neslišen tek motorja moje temno modre limuzine. Ponovno poslušam opero Carmen, Toreadorjevo pesem. Doma me pričaka Agnes, moja žena. Nemudoma mi plane v objem. Po večerji ležem na zofo. Kmalu se mi pridruži žena. Prične me gladiti in kmalu se poljubljava.
»Dragi, kje imaš tabletke?« me povpraša.
»V etuiju od brivskega pribora.«
Agnes se takoj podviza na hodnik, kjer vzame iz prtljage moj brivski pribor. Po nekaj trenutkih zaslišim iz hodnika Agnesin resnobni glas:
»Dragi, kako pa to, da imaš v škatlici samo še tri tablete, medtem ko si jih imel pred odhodom v London vsaj še štiri?«
Zamižim in pomislim: »O ne!« Natanko vedoč, da bo nastopila huda ura.«
»Ne, ne,« odvrnem. »Že prej so bile samo še tri.«
»Ni res. Prav dobro se spominjam, da so bile še štiri!« zaslišim iz hodnika.
»Ti prekleti pokvarjenec!« se razlega iz hodnika.
»Agnes, bodi no pametna. Samo tri so bile.«
»Ni res! Sploh pa, zakaj bi navsezadnje tabletke nosil s seboj na službeno pot?«
»Agnes, prosim te, ne delaj drame, tam kjer je ni. Ali se sploh zavedaš, kako si dolgočasna s tem tvojim trdovratnim ljubosumjem?«
»Da naj ne delam drame? Zdaj bi ti morala vreči kovčke čez balkon, a tega ne bom storila, kajti sosedje bi me obsodili kot histerično babo! Nekaj boljšega imam v mislih.«
Odpravila se je v spalnico. Zaslišal sem odločno odpiranje in zapiranje drsnih vrat omar. Vzravnal sem se in skrušeno obsedel na zofi, dokler se ni pojavila pred menoj, močno naličena v izzivalni oprijeti kratki črni obleki:
»Noč je še mlada. K Veselemu mornarju pojdem!« mi privoščljivo zabrusi.
»Samo k Veselemu mornarju ne!« kriknem. »Tam se vendar razvpite dame vlačugajo.«
»Ravno tja moram iti. Tam se gospe iz dobrih družin prodajajo in dokupujejo kar jim manjka.«
»V mestu bo počil škandal.«
»Zakaj pa ne, saj ravno to hočem!«
»Agnes, ne delaj mi tega. Prosim te.«
»Kaj ne, ravno to si zaslužiš, ti filister prevarantski licemerski.«
Nataknila si je čevlje z vrtoglavimi petami in zaloputnila vhodna vrata za seboj.

Obsedim na zofi in razmišljam: »Najin sin je že polnoleten. Razumel bo. Ena od hčera iz prejšnjega zakona pa je pred mesecem povila mojega prvega vnuka.« Vstanem in začnem v kovčke zlagati najnujnejše. Znosim jih v prtljažnik avtomobila ter se odpeljem proti domačiji visoko v hribih, kakšnih štirideset kilometrov iz mesta, ki jo imava v lasti. Tja se občasno zatečeva pred mestno pripeko. Obrnem ključ in že se vozim. Iz zvočnikov vre zaključek opere Carmen.


Na vrh
 Profil  
 
Prikaži prispevke prejšnjih:  Razvrsti po  
Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 1 prispevek ] 

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]


Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost


Ne morete pisati prispevkov v temi
Ne morete odgovarjati na teme v forumu
Ne morete urejati prispevkov v temi
Ne morete brisati vaših prispevkov forumu

Išči za:
Pojdi na:  
cron
Powered by phpBB © 2000, 2002, 2005, 2007 phpBB Group
Template made by DEVPPL Flash Games