domov
  • Fiat Klub
  • Orange Audio
  • A2R
  • Avtotrade d.o.o., Vrhnika
  • Prekom d.o.o., obnovljeni deli podvozja
  • Techno racing
  • Poliglob
  • Kovinoplastika Kavs
  • Amortizer d.o.o.
  • Avtoservis Kavčič Marko
  • WithCar
 
Danes je 21 Sep 2019 08:40

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]




Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 1 prispevek ] 
Avtor Sporočilo
 Naslov prispevka: Moj avtomobil prihodnosti (iz romana "2084")
OdgovorObjavljeno: 23 Jan 2017 00:41 
Odsoten
je nov in nič kriv
je nov in nič kriv

Starost: 53
Prispevkov: 76
Kraj: Laze pri Borovnici
Takole vidim rešitev problema mobilnosti za prihodnost:

Iz romana "2084", ki ga je mogoče povzeti:

Zgodba pričujočega romana je postavljena na mesto, kjer je George Orwell končal svoj sloviti roman '1984'. Roman nas popelje v prihodnost, v daljno leto 2084. Ljudje živijo v okolju, ki je nastalo, kot bi se zgodovina odvila na način, ki ga je Orwell opisal v svoji negativni utopiji. Toda Neoboljševizem v Evraziji, Angsoc v Oceaniji in kult Razveljavljenja Jaza v Eastaziji so leta 2084 stvar preteklosti. V letu 2084 se več ne uporablja dvojina, se ne vika, sičniki in šumniki se ne pišejo in izpušča se nekatere soglasnike. V kakšno jutro se zbujajo junaki romana 2084?


...
Brzela in lebdela sva v mojem elektromobilu na magnetno levitacijo, neslišno po tirnicah, ki so držale vozilo na elektromagnetni blazini nekaj milimetrov od tal. Na betonskih stebrih sva lebdela in brzela nad polji in zelenimi travniki. Drvela sva med vrhovi dreves skozi zelene gozdove. Nekaj električnega zvena je bilo slišati le, ko je vozilo zaviralo. Po nekaj trenutkih se je avtomobil lahno zatresel in po velikanski pentlji zavil z magnetne avtoceste. V velikih zavojih križišča magnetnih cest se je vozilo samodejno nagnilo na stran, da se je čimbolj zmanjšal vpliv sredobežne sile na vozilo, ki je ves čas programiranega manevra, ki ga je izvajal centralni prometni računalnik, hkrati tudi zaviralo. Ko so bile velike pentlje magnetnega križišča za nama, je elektromobil na ravnini zopet nekoliko pospešil in se z nekaj blagimi tresljaji samodejno vključil na regionalno magnetno cesto. Hitrost se je z nekaj več kot štiristo kilometrov na uro zmanjšala na približno dvesto kilometrov na uro, s katero poteka promet po regionalnih magnetnih cestah. Po nekaj minutah vožnje po regionalni magnetni cesti se je manever zopet ponovil, ko sva z regionalne magnetne poti zavila na lokalno magnetno cesto, kjer se je bila potovalna hitrost še dodatno zmanjšala. Vozila sva se, ali bolje rečeno lebdela, sva do zadnjega zaselka, do katerega je bila napeljana magnetna pot. Ko ni bilo več magnetne poti, se je vozilo ustavilo in zaslišal se je piskajoči šum hidravlike. Iz notranjosti vozila so se spustila gumijasta kolesa, magnetna levitacija je prenehala in elektromobil je obstal na tleh. Preklopil sem na ročno upravljanje vozila. Zagrabil sem za krmilo in dodal plin, ali bolje rečeno elektriko. Počasi sva se zapeljala med urejene kmetije zaselka, za katerim so se razprostirali nepregledni zeleni gozdovi.
»Kaj razmišljaš, dragi?« me je blago povprašala Klea in vprašanje pospremila s pogledom, ki je izdajal neskončno naklonjenost.
»Nič,« sem odvrnil.
»Nekaj že moraš misliti. Ti nikoli ničesar ne misliš,« je bila hudomušno vztrajna.
»Vprašujem se, ali so te kmetije prave ali pa je njihov starinski videz obnovljen in ali v njih še vedno prebivajo starodavni rodovi, ali pa so se v njih naselili ljudje, ki so jih zgodovinske vihre slučajno naplavile sem na rob zelenih gozdov.«
»Ne vem, dragi. Preveč razmišljaš. Saj je vseeno. Pomembno je, da smo skupaj,« mi je, dobrohotno skozi ljubeč nasmeh in z narejeno nejevoljnostjo na očeh in z namrščenim čelom, očitajoče odvrnila.
Pogladil sem jo po kolenih. Nasmehnila se je in se me nežno dotaknila po zadnji strani mojega vratu. Izza zaselka sem zavil na kolovoz, ki je vodil mimo senožeti v notranjost gozda. Vozil sem po gozdnih poteh, ki so se razcepljale in se izgubljale v zelenem tkivu matere Zemlje. V vzvratnem ogledalu sem za nekaj trenutkov v daljavi zagledal elektromobil. Nisem se zmenil zanj. Ko sem ocenil, da sva zadosti globoko v gozdu, sem zaustavil elektromobil. Šumeči pisk hidravlike je odprl vrata, ki so se bila visoko dvignila. Mimo naju je zavel svež vetrc in kmalu so se najine nosnice bile napolnile s prijetnim vonjem po vlažni trohnobi. Izstopila sva in se podala v notranjost gozda. Hodila sva med svetlimi debli mogočnih stoletnih jelk. Izogibala sva se praproti. Preplavil naju je mir. Kadar je Klea hodila pred menoj, se mi je pogled izgubljal na njenem gracioznemu stasu. Nosila je ohlapne zelene hlače z žepi na hlačnicah, ki pa so se na mestih, kjer so njene ženstvene obline najbolj poudarjene, tesno prilegale njenemu vitkemu životu. Njeni gosti, nekoliko skodrani rdečkasti lasje, so ob tresenju njenih korakov lahno valovili. Ob robu manjše gozdne jase sva pod drevesnimi krošnjami razprostrla debelo tkano volneno odejo. Iz starinske pletene košarice, katere notranjost je prekrivala rdeče-bela kockasta tkanina, sva vzela prigrizke, pribor, čaše, mineralno vodo in steklenico rdečega vina. Zrla sva drug v drugega in se hranila z opojem črnega vina. Smejala sva se. S slepoto v očeh sem se omamljal z odsevom razuzdane mladosti na njenem obrazu, posejanemu z drobnimi pegami, in se hkrati miril z vsemirjem v njenih svetlozelenkastih očeh.
»Ne, ti nisi ti, ti si iz nebes, podoba iz onega sveta,« sem zavzdihnil.
»Ššš… Kaj pa govoriš, dragi. Jaz sem vendar, tukaj in s teboj.«
Počasi z neskončno nežnostjo je pričela srebati kapljice nektarja z mojih ustnic. Krošnje stoletnih dreves so naju varovale pred sončno pripeko pozne pomladi. Poljubljala sva se neskončno dolgo, dokler ni njeno golo telo mlečno bele polti zasvetlilo na temni volneni odeji in so koprene zvezdnega prahu nad njenim mednožjem zlato zasijale. Razgaljena sva ležala pod drevesnimi krošnjami. Ponovno sva se objela. Začutil sem vso gorkoto njenega razvnetega telesa in žar bradavic njenih čvrstih, a voljnih grudi. Z dlanmi sem se sprehodil po njenem krhkem hrbtu in kaj kmalu me je zamikalo, kot bolestnega dolgoprstneža, ki odstrinja tančico bogato založene prodajalne, da sem razmaknil vročo gorkoto blažene tkanine. Zazrl sem se v sonce, ki je s sramežljivimi žarki sijalo skozi drevesne veje. Moral sem zapreti oči, a sonce je še vedno sijalo in prediralo moje veke. Zabodel sem jo čvrsto z vso svojo moško močjo. Stok in vzdih, njeno telo se je zdrznilo v nasladi. Vsa njena mokra gorkota se je udejanila v ostrem rezilu, ki je prebilo opno dna mojih misli. Valovi plameneče strasti so pljuskali ob votlino in se hkrati povratno vračali v moje telo, ki je valovalo v topli gorkoti od temena do peta. Privila se je name in se vsa čvrsto oklenila mojega telesa. Tekala sva in se lovila pod nizkimi gostimi oblaki vroče savane in dalje navkreber proti toku, vse do snežnega izvira in nazaj navzdol v pragozd pod slap tropskega potoka. Jemala sva reko življenja, ki se je vila med skalnimi pobočji, do peščenih sipin plitvega zaliva. Njeno delo je moje življenje, a življenje je bilo moj dar. Ko sva se zopet zavedla drug drugega, da sva dvoje, sva ležala vznak na hrbtu in zrla v krošnje dreves. V njenih svetlozelenih očeh so se zrcalile sence drevesnih vej. Ljubila sva. Ljubila sva ptice na nebu. Ljubila sva bila bujno brsteče gozdno zelenje, tako močno, kot sem sam ljubil svoje otroke. Kot brate in sestre sva ljubila vse gozdne živali.
»Ali si kdaj razmišljala, kako bo, ko bomo mrtvi?« sem jo tiho povprašal.
»Ne, mi nikdar ne bomo umrli. Nas ne odnese reka življenja. Mi bomo izgoreli v ognju plameneče naslade.«
»In nikdar ne bomo zaplodili otrok?«
»Ne, nikoli. Ne na tem svetu. Na tem svetu otroci ne morejo imeti otrok,« mi je odgovorila, ne da bi me pogledala. Še naprej je zrla v krošnje dreves in v sinje nebo nad njimi.

A kmalu sva se morala vrniti na zaprašeno gozdno cesto in v bližnjem zaselku nazaj na tirnice magnetne levitacije. Na zaslon sem vtipkal njen naslov, ki je medtem prepoznaval moje prstne odtise. Listali so se naslovi s podobnimi začetnimi imeni na katerih sem že se kdaj bil ustavil. Po nekaj trenutkih je računalnik našel Kleiin naslov in na zaslonu se je prikazal zemljevid, na katerem je bilo z rdečo puščico označeno mesto njenega prebivališča. Računalnik je še zahteval, naj ga s pritiskom na zaslon potrdim. Ko sem to storil, se je zaslišal sikajoči hidravlični piš, ki je trdno zapahnil vrata elektromobila. Takoj zatem je vozilo z električnim zvenom začelo močno pospeševati. Privilo naju je na oblazinjena ergonomsko oblikovana sedeža in kmalu zatem sva zopet neslišno lebdela na magnetni levitaciji. Potem, ko sem Kleo pustil pred njenim bivališčem, sem se odpeljal do bližnjega nakupovalnega središča. Nakupovalni center, do katerega sem se pripeljal, je bil štirioglata brezosebna zgradba brez oken, orjaški mastodont, opremljen z velikanskimi reklamnimi zasloni ob zunanjih stranicah, ki se je kot nasedli kit dvigoval nad spalnim naseljem. Elektromobil je samodejno našel prosto parkirno mesto in se avtomatsko ustavil. Pred tem sem bil pobrisal zgodovino postankov, ki jih računalnik hrani, zato da ni potrebno vsakič znova vnesti celotnega naslova. Pred menoj so se samodejno odpirala drsna vrata in v obraz mi je buhnil sladkobni klimatiziran zrak nakupovalnega centra. Urno sem hodil po snažno zloščenih površinah med različnimi butiki, prodajalnami, blagovnicami in priložnostnimi restavracijami. Medtem mi je nenadoma prekrižal pot velik črni ščurek. Nagonsko je zaslutil nevarnost in se obrnil ter urno stekel nazaj proti lično urejeni restavraciji s hitro prehrano. Nekaj trenutkov zatem me je na moj osebni tablični komunikator poklicala Iza. Vzel sem elektronsko ploščo iz aktovke in pritisnil na zaslon. Prikazal se je Izin namrgodeni obraz:
»Kod hodiš tako dolgo?« me je nejevoljno povprašala.
»V nakupovalnem centru sem se ustavil. Saj veš, da ima Gaber jutri rojstni dan.«
»Ali je za nakup darila potrebno napisati poseben elaborat?« me je zajedljivo, skorajda renčeče opomnila, da sem zapravil več časa, kot mi je bil odmerjen, čeprav je bil stavek, ki ga je izgovorila, tehnično gledano pravzaprav vprašanje. Nejevoljno sem se namrščil, medtem je bila Iza že prekinila zvezo. Zaslon tabličnega komunikatorja je v hipu počrnel in komunikator se je povrnil v stanje hibernacije. ...


Na vrh
 Profil  
 
Prikaži prispevke prejšnjih:  Razvrsti po  
Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 1 prispevek ] 

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]


Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 2 gostov


Ne morete pisati prispevkov v temi
Ne morete odgovarjati na teme v forumu
Ne morete urejati prispevkov v temi
Ne morete brisati vaših prispevkov forumu

Išči za:
Pojdi na:  
Powered by phpBB © 2000, 2002, 2005, 2007 phpBB Group
Template made by DEVPPL Flash Games