domov
  • Fiat Klub
  • Amortizer d.o.o.
  • Techno racing
  • Orange Audio
  • WithCar
  • Kovinoplastika Kavs
  • Poliglob
  • Avtoservis Kavčič Marko
  • Avtotrade d.o.o., Vrhnika
  • Prekom d.o.o., obnovljeni deli podvozja
  • A2R
 
Danes je 14 Okt 2019 23:13

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]




Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 3 prispevkov ] 
Avtor Sporočilo
 Naslov prispevka: Dr. Roman in njegov greh
OdgovorObjavljeno: 28 Dec 2016 11:10 
Odsoten
je nov in nič kriv
je nov in nič kriv

Starost: 53
Prispevkov: 76
Kraj: Laze pri Borovnici
Še ena vročična v belem. Iz zbirke kratke proze Pozna trgatev (2013). Zbirko je mogoče povzeti nekako takole:

Žensko in moško načelo sta dva temeljna pola stvarstva in v tem pogledu je erotika osnovna sila, ki ju povezuje. Težnja po premestitvi, repoziciji oziroma rekombinaciji elementov je nemalokrat močnejša od nagona po samoohranitvi, ali pa je celo v nasprotju z njim, ne samo v telesnem in biološkem smislu, marveč morda tudi, ali celo predvsem, v duhovnem razumevanju človeškega bivanja. Željo in hrepenenje po erotiki izpričujeta kratka proza in poezija, zbrana v zbirki Pozna trgatev.


In kaj ima vse to opraviti s tem forumom? Že res, da znaten del dneva ob modernem načinu življenja preživimo v avtomobilu in obstaja potreba po izmenjavi izkušenj. Toda potrebno je izpostaviti tudi sledeči vidik - avtomobil kot fetiš evolucijsko pridobljene moškosti, zakaj pa ne.

Vsako mnenje in znamke oziroma modeli avtomobilov, ki bi po vašem mnenju priličili junakom so več kot dobrodošli.


Delo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki je zgolj naključna



DR. ROMAN IN NJEGOV GREH


V sanjah se zapisujejo naše usode!
(Iz Astrološkega almanaha, okoli leta 1900)



Lukec jej! Prosim, moraš jesti,« je milo dejala Lidija.
»Lukec jej, da boš velik zrasel! Če ne boš jedel, ne moreš zrasti,« sem velel in pritegnil Lidiji ter skušal narediti karseda strog izraz na obrazu, da bi vzbudil vtis resnosti povedanega na malega Lukca.
Toda mali Lukec je še naprej zdolgočaseno sedel za kuhinjsko mizo in topo zrl predse na postreženo večerjo. S komolcem roke si je podpiral glavo, z drugo roko pa je vrtel vilice po krožniku. Z Lidijo sva molčala in upala, da bo mali Lukec naredil vsaj še nekaj grižljajev. Lukec pa je še naprej vrtel vilice po krožniku, ki so ob porcelanu občasno zaškrtale z neprijetnim žvenketom. Z Lidijo sva se spogledovala in potrpežljivo čakala, dokler ni Lidija prekinila mučne tišine in z ljubečo prijaznostjo velela:
»Lukec, je že dobro. Lahko greš. Pojdi se igrat.«
Mali Lukec je urno vstal izza mize in z veselimi koraki olajšanja stekel v dnevno sobo.
»Ko sem bil njegovih let, nisem smel od mize, dokler nisem vsega pojedel,« sem nejevoljno pogledal Lidijo in začutil sem, kako se mi je nehote namrščilo čelo. Lidija je spustila pogled in ob tem kot človek, ki se vda v usodo, tiho odvrnila:
»Saj bo že. Ne bo umrl od lakote. Prav kmalu ga ne bova mogla več nasititi.«
Ničesar nisem odvrnil. Molčala sva. Tišino je zopet prekinila Lidija:
»Ali veš, da so se Sušnikovi preselili?«
»Kam pa?« sem presenečeno vrnil vprašanje.
»Nekam v Zgornje Savinjsko dolino. Kupila sta staro gorsko kmetijo.«
»Kdaj pa?«
»Ne vem. Pred kratkim.«
»Kako pa to, da nista ničesar povedala?« sem neprizadeto odvrnil, čeprav se mi je na obraz zagotovo prikradel izraz nejevoljnosti.
»Ne vem. Manica me je danes klicala. Kmetija je bila potrebna temeljite prenove in najbrž sta hotela, dokler ni bilo vse nared, to skrivnost zadržati zase. V nedeljo naju vabita, da jih obiščeva. Bomo šli?«
»Seveda, kajpada. Hm, Manica se je zagotovo morala zelo potruditi. Živi za arhitekturo in za svoj biro.«
»Ja, slišati je bila vzhičena in besede so hlastno vrele iz nje, ko mi je navdušeno opisovala, na kako lepem kraju je njihovo novo domovanje in kakšen mir in kako zdravo okolje jih obdaja. Tudi jaz sem vesela zanjo. Vedno si je želela na deželo,« je vedro pristavila Lidija.
»Lepo. Tudi jaz sem vesel za nje.«
Vstal sem od mize in se namenil v kabinet. Sedel sem za računalnik ter se priključil na svetovni splet. Želel sem pregledati nekaj zadnjih člankov o novih študijah in o najnovejših primerih. Ura je bila krepko čez polnoč, ko sem zaključil. V spalnici, kjer je nočna svetilka svetila s pridušeno rumeno svetlobo, sem našel Lidijo, ki je bila zadremala ob knjižici z naslovom Svetovna antologija sodobne ljubezenske poezije. Napol odeta v posteljne odeje je bila videti kot vstala Botticellijeva Venera. Lahno sem umaknil knjigo in jo postavil na nočno omarico. Ugasnil sem svetilko in skušal karseda neslišno leči poleg Lidije.

Naredilo se je prelepo poznopomladansko nedeljsko jutro. Le nekaj kopastih oblakov se je podilo po sinjemodrem nebesnem oboku. Sedli smo v avto. Lidija je bila uredila Lukca. Pri Lidiji sem vedno občudoval njeno spretnost in urnost, ko se je bilo potrebno kam odpraviti, še posebej, ko je bil Lukec še dojenček in tudi kasneje, ko je bil malček in konec koncev tudi sedaj, ko že obiskuje šolo, da je mislila na vse in vzela s seboj vse, kar bi Lukec lahko potreboval čez dan na izletu. Skoraj nikoli ni ničesar pozabila. Vožnjo do Kamnika preko zelenih njiv in travnikov Mengeškega polja so mi grenili številni nedeljski vozniki, ki pa jih od Kamnika proti Černivcu, hvala bogu, ni bilo več. Prisilno polnjen motor z mamutskim navorom je kot za šalo vlekel v serpentine proti prelazu v Savinjsko dolino. Vedno sem rad vozil po gorskih cestah. Tega sem se nalezel še kot študent, ko mi je oče podaril majhen rabljen, vendar čisto spodobno zmogljiv avtomobil. Po pomladnih plohah in nalivih je rastlinje ob poti bujno zelenelo. Mali Lukec se je na zadnji klopi na svojem sedežku igral z eno od svojih elektronskih igrač. Slišati je bilo elektronsko žvižganje nekakšnih letečih krožnikov in sikanje laserjem podobnih orožij ter hrumenje eksplozij. Sledil je spust v dolino z razgledom po slikovitih hribovskih senožetih. Zadnji del poti smo prevozili po strmi makadamski cesti. Po nekaj kilometrih utrujajoče vožnje sva zagledala nad seboj, pod obronkom gozda, poslopja samotne domačije, ki je kot grad kraljevala nad strmimi pašniki. Nad gozdovi pa se je razprostiral venec mogočnih savinjskih gorskih vršacev, ki so se belili v soncu. Preden sva parkirala, smo se peljali mimo kozolca pod katerim je stal Petrov orjaški luksuzni terenec, zraven pa je bil parkiran še Maničin nekoliko manjši športni džip, takšen kot jih danes označujejo s tujo kratico SUV. Pred domačijo je stala lipa, pa oreh, zraven pa še sadovnjak z nekaj hribovskimi jablanami in češpljami. Nova stara domačija se je kitila z lesenimi opaži in rdečimi rožami na balkonu in oknih.

Pričakala sta naju na dvorišču. Navzkrižno smo se poljubili, razen naju s Petrom.
»Tukaj sta si torej spletla novo gnezdece,« je dejala Lidija.
»Ja, končno. Veliko truda in denarja sva vložila,« se je oglasila Manica.
Medtem nas je Peter povabil sest h kamniti mizi, ki je stala pod lipo. V šilca je natočil žganja.
»V tej vročini se po naporni vožnji zagotovo prileže nekaj žganega. Domače je,« je še dejal.
Nazdravili smo.
»Peter, pa ne da od zdaj naprej nameravaš kmetovati?« sem ga povprašal in se ob tem z narejeno porogljivostjo nasmehnil.
»Ne, ne, kje pa,« je odvrnil Peter, »po več kot ugodni ceni sem dal gozdove, njive in pašnike v najem okoliškim domačinom.«
Nekaj časa smo še kramljali o tem in onem in kaj hitro sva s Petrom prešla na pogovor o poslu, medtem ko sta Manica in Lidija, ker ju najin pogovor zagotovo ni posebno zanimal, kramljali o povsem drugih rečeh. Mali Lukec pa se je medtem podil po dvorišču in raziskoval okolico domačije.

Sledil je obvezni ogled notranjosti bivalnih prostorov. V Sušnikovo domačijo smo vstopili skozi mogočen kamniti portal, na vrhu katerega je bila vklesana častitljiva letnica 1830. Kamniti prag je bil na polovici, kjer se vstopa, vidno obrabljen in za centimeter ali dva nižji od polovice, nad katerim je bilo drugo krilo vrat, ki je bilo ponavadi zaprto. Manica nama je razkazala bivalne prostore v domačiji z obvezno krušno pečjo. Ob pogledu na pohištvo in na različne starinske predmete me je občasno spreletel občutek, kot da stopam po nečem, kar je mešanica razkošno udobnega sodobnega, tehnično dovršenega bivališča in etnografskega muzeja z razstavljenimi starinami. V Maničinem zadovoljnem pogledu sem začutil, da budno motri moje odzive, in če je ta ali oni prostor ali predmet naredil name kakšen vtis. Potem sta nama Manica in Peter razkazala še okolico domačije. Peter je pokazal na kraje in vršace, ki se vidijo z domačije. Nato se je Peter lotil postavljanja žara. Pridružili sta se nama tudi odraščajoči hčerki Manice in Petra, ki do tedaj nista pokazali večjega zanimanja za dogajanje. Poležavali smo na ležalnih stolih in pogled se nam je zaustavljal na oblakih na nebu, na okoliških vršacih, na gozdovih in na okoliških travnikih. Peter se je medtem pridno ukvarjal z žarom, katerega oglje je že primerno žarelo. Zazdelo se mi je, da mi Manica nekoliko bolj pogosto, kot bi bilo običajno, ponuja to ali ono in sprašuje, če bi si še česa želel. Pogosto si je popravljala krilo poletne obleke. Njen lahkotno rahlo vihravi hod je nedvoumno izdajal vzhičenost.
Pred menoj je postala starejša od Maničinih in Petrovih hčera. »Zagotovo je popolnoma podobna svoji mami, ko je bila še v rosnih letih,« sem pomislil. Pomenljivo se je namuznila in se zatem prešerno nasmehnila ter se odpravila mimo mene proti hiši. Sprva sem osuplo zajel sapo, zatem zbral misli in se povprašal: »Le kako je lahko v tako urejeni družini otrok toliko prezgodaj dozorel?« Potem je z odprto pločevinko piva v roki k meni pristopil Peter:
»V Ljubljani sem kupil stanovanje. Morda bi storil bolje, ko bi ju dal v internat,« in s pogledom premeril svojo hčer, ki je bila pravkar stopila skozi vrata domačije. »Sicer pa,« je nadaljeval Peter, »v trgovini je denar. Samo pobrati ga je potrebno. Si kdaj razmišljal, da bi se lotil česa podobnega?«
»Ah ne,« sem mu odvrnil, »imam dobre strokovne reference. Ustvaril sem si ime in zato imam izbrano klientelo. Prakse zaenkrat ne nameravam opustiti.«
»Kakor veš,« je odvrnil Peter in zmajal z glavo ter se napotil nazaj proti žaru, kjer se je peklo meso. Občasno sem imel občutek, da ne morem ubežati Maničinim iskrivim, vendar nekoliko otožnim pogledom, ki so iskali in preverjali odziv. Od časa do časa mi je namenila komaj vidni nasmešek. Preostanek popoldneva je minil v ugodnem in nadvse sproščenem vzdušju. Na žalost pa sem moral zaradi vožnje nazaj proti Ljubljani paziti z alkoholom.

Mali Lukec je med potjo proti Ljubljani spal v svojem sedežku.
»Tako vesela sem za Sušnikove,« mi je dejala Lidija.
»Jaz tudi,« sem lenobno odvrnil in poskušal na Lidijo narediti vtis, kot da se želim osredotočiti na vožnjo.
»Ko sem se pogovarjala z Manico, se mi je na trenutke zazdelo, da ni povsem zadovoljna, da nekaj manjka, nekakšna pika na i.«
»Ne vem,« sem odvrnil, »da, tudi Peter mi je potožil, da so le nekoliko predaleč iz Ljubljane.«
Lidija ni ničesar odvrnila, tako da sem se zopet lahko osredotočil na lagodno vožnjo. Domov smo se vrnili pozno, tako da sem moral spečega Lukca odnesti v posteljo.

Srečal sem jo dober teden po našem obisku v eni izmed restavracij v središču Ljubljane med odmorom za kosilo. Njen pogled je izdajal, da se me je, več kot očitno, zelo razveselila. Sedel sem pravokotno poleg nje in si naročil neko malenkost za pod zob. Medtem ko sva kramljala, je natakar spodobno hitro prinesel naročeno. Manica pa je v tem času že skoraj zaključila s svojim kosilom. Zazrl sem se po okolici, po gostih lokala, da bi se prepričal, ali naju kdo od gostov opazuje. Segel sem pod prt, ki je prekrival mizo, ter počasi razprl razporek njene poletne obleke ter se lahno dotaknil njenih kolen. Presenečena se je sunkovito zdrznila in odmaknila koleno, vendar se je že v naslednjem hipu njeno koleno umirilo in voljno obstalo na mestu, da sem lahko, z občutkom kot bi mi svila polzela med prsti, pogladil njeno porcelanasto gladko polt na njenem nežno oblikovanem kolenu. Mirovala je in mi namenila resnoben pogled, kljub vsemu pa sem lahko v njenih očeh zaznal neskončno milino:
»Imam moža, ki ga ljubim in dve odraščajoči hčerki,« mi je dejala, ne da bi mi poizkušala odmakniti roko s svojega kolena.
»Tudi jaz ljubim Lidijo in imam malega Lukca,« in se ji zazrl v oči in zatem nadaljeval, »ampak, ali si kdaj pomislila, da si zopet mladosten neutrgan cvet, a hkrati zrel klas, ki ga je potrebno ubrati? Si pomislila, da ti srce zopet vzhičeno trepeče v spevu zaljubljenosti? Prisegam ti, da v življenju še nisem srečal bolj privlačnega bitja, kot si ti ...«
»Ah, vi moški in vaše lahkotne milozveneče besede ljubezni …« me je prekinila in se zaskrbljeno zazrla proti vratom.
»Dokler Peter ne ve, je vse v redu in bo vse po starem. Ničesar na tem svetu ni bolj privlačnega kot so plameni mlade ljubezni in ničesar bolj sladostrastno vznemirljivega, kot je igra z ognjem.«
Spustila je pogled in pričela pri sebi lahno odkimavati, da so se prameni njenih las dotikali njenega vratu, kot bi hotela dejati, da se ona tega ne gre.
»Prepričan sem in zagotavljam ti, da boš čez dvajset let vse obžalovala in čému vse si se v življenju brez potrebe odrekla. Samo spomini nam pokonci držijo duha, da ne utone v ničevosti pozabe.«
Manica je še naprej molčala in s svojimi otožnimi očmi še naprej zrla proti vratom lokala. Zato sem nadaljeval: »Glej, v manj kot eni uri sva na Krasu in tam poznam kar nekaj gostoljubnih turističnih kmetij.«
V teh nekaj neskončno dolgih trenutkov je skozi moje telo zavel dušeč vihar, ki se je divje vrtinčil v moji notranjosti in boleče mlel in gnetel moj drob. »Če je sedaj ne uspem prepričati, je ne bom prepričal nikdar,« sem si dejal in poskušal ostati hladnokrven. Vprašujoče otožno me je pogledala in naposled z lahnim kimanjem le privolila.
»Počakaj me tukaj, samo po avto skočim,« sem ji dejal in se napotil proti točilnemu pultu, da bi poravnal račun. Še enkrat sem se zazrl nazaj proti mizi, kjer je sedela Manica, ki je bila ravnokar vzela svoj mobilni telefon iz torbice. Medtem ko sem pešačil proti garažni hiši, kjer je bil parkiran moj avtomobil, sem poklical bolniško sestro v mojo ordinacijo:
»Dober dan. Zasebna ambulanta dr. Romana Adamljeja. Želite, prosim?« se je oglasil hladno poklicni glas moje bolniške sestre v ordinaciji.
»Eva, pa kaj ne poznate moje številke?« sem nekoliko razdraženo siknil v telefon.
»Ah, seveda. Oprostite, gospod doktor,« je vznemirjeno skorajda boječe odgovorila.
»Eva, takole boste storili. Prenaročite vse današnje paciente in lahko greste domov. Telefon v ordinaciji pa prevežite na moj mobitel.«
»Da, gospod doktor, toda danes popoldne se je najavil tudi dr. Kurajovič?
»Tudi njemu recite, da naj pride drugič.«
Eva ni odgovorila z običajnim, 'da gospod doktor,' ampak je ostala tiho.
Zato sem nadaljeval: »Povejte Vesotu, da sem moral nujno na kliniko podat neko izvedensko mnenje. Recite mu še, da ga bom poklical.«
Eva je še naprej molčala. Zdelo se je, kot da je si je vzela čas za počasen vdih in nato po nekaj trenutkih izdihnila svoj običajni: »Da, gospod doktor.«
V njenem glasu sem začutil priokus jedkosti, ki je izražala trpko osuplost.
»Nasvidenje in imejte lepo popoldne,« sem odvrnil in prekinil zvezo.
Nato sem poklical očeta.
»Hoj sine, končno si me zopet poklical. To je pa zares lepo,« se je oglasil glas na drugi strani etra.
»Oče danes popoldne moram nujno na kliniko. Potem pa me čaka še sestanek, ki se utegne zavleči. Ali greš lahko danes po Lukca v podaljšano bivanje? Prosim.«
»Kdaj pa se vrne Lidija?«
»Jutri,« sem mu nestrpno odvrnil.
»Ni problema, toda pazi na Lidijo, dobra žena je. Lepo vzgaja in skrbi za malega Lukca,« je odvrnil oče.
»Hvala, oče. To popoldne sem se zares znašel v kočljivem položaju.«
»Že dobro, sine. Bodi v redu,« mi je še odvrnil.
Prekinil sem zvezo in utišal mobilni telefon.

Medtem ko sva se prebijala iz mesta, mi je Manica začela pripovedovati:
»Veš, Petra zelo cenim. Iz nič je ustvaril podjetje …«
»Pa kaj mi to sedaj pripoveduje,« sem pomislil. Vedel sem, da je imel Peter težko otroštvo, in da zaradi tega zna biti včasih grob in robat. Namrščil sem čelo. Manica je medtem nadaljevala:
»Toda za arhitekturo nima prav nobenega smisla in ga niti malo ne zanima. Poleg tega pa ni posebno zadovoljen, da smo se preselili. Meni, da je predaleč od Ljubljane. Razmišlja o tem, da bi preselil podjetje kam bliže našemu domu. Toda ne ve, kaj naj naredi z zaposlenimi. Prav tako tudi ne ve, če bo našel ustrezne zamenjave zanje.«
Razumevajoče sem prikimal. Nato sva nekaj časa molčala. Občasno sva si izmenjala poglede naklonjenosti. Bila sva že na avtocesti. Tišino je z žametnim glasom prekinila radijska napovedovalka:
»In zdaj vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, vabimo k poslušanju posnetka Wagnerjeve opere Tristan in Izolda iz newyorške metropolitanske opere …« Nato je suhoparno naštela kateri pevci in operne dive bodo nastopili v posameznih vlogah, dirigenta ter na kratko povzela vsebino prvega dejanja omenjene opere. Moj avto je kot bojna fregata, ki reže valove, brzel po avtocestnih klancih proti Razdrtemu. Prikazovalnik na armaturni plošči je kazal, da motor neusmiljeno golta gorivo in pridno polni državni proračun. Piš vročega poznopomladanskega oziroma zgodnjepoletnega zraka na vetrobranskem steklu se je mešal s silovitim glasbenim izrazom Wagnerjeve mojstrovine, ki je vrela iz zvočnikov in kmalu sva se že vozila med kraškimi senožetmi in vinogradi. Zavila sva v značilno strnjeno vas s kamnito cerkvijo in velikim zvonikom na sredini zaselka.

V izbrani turistični kmetiji naju je pozdravilo razpelo v kotu preddverja, kjer sprejemajo goste. Z ledenim ošabnim, prezira polnim pogledom, je oskrbnica z oholo osornostjo vendarle neprijazno izročila ključe ene izmed sob. Ko sva se vzpenjala po stopnicah, sva morala mimo nekakšne barvne reprodukcije Jezusa Odrešenika z rumeno avreolo okoli glave in z odprtim srcem na prsih, ki je visela na steni. Vstopila sva skozi vrata v lično, snažno urejeno sobo. Takoj sem jih zaklenil za seboj. Na hitro sem se razgledal po sobi in po majhni kopalnici s straniščem. Manica je stala pri oknu in si sramežljivo kot srednješolka odpenjala gumbe na obleki. Njena poletna obleka je kmalu zdrsnila z nje. Vzravnala se je in si odpela nedrček, ki je prav tako zdrsnil na tla. Takoj zatem se je zopet sključila in začela slačiti spodnje hlačke, ki so se bile za trenutek zataknile ob peto njenih poletnih čevljev, ki so nekoliko spominjali na sandale z dvignjeno peto. Gola se je vzravnala in nekoliko postrani nagnila glavo ter se z izrazom bolečega hrepenenja v očeh otožno zazrla vame. Skozi okno se je v pramene njenih las ujel sončni žarek. Za trenutek je postala in nato odločno stopila iz kroga svojih oblek, ki so ležale na tleh, in se napotila proti postelji. Sedla je na rob postelje in se sezula. Za trenutek se mi je pogled sprehodil po milem, kot bi ga bil oblikoval največji kiparski mojster, reliefu njenega hrbta. Legla je na posteljo in zamaknila glavo nekoliko na stran in priprla oči. Obnemel sem in obstal. Pred njo sem stal kot vkopan in si želel, da bi ta trenutek rajske lepote trajal večno. Imela je život oblikovan kot skica na arhitektovi mizi. Njen ozki vitki pas in ostre poteze njenega stasa, ki so bile videti kot osnutek kiparjeve umetnine ali kot zamisel, ki jo je modni oblikovalec potegnil z eno potezo pisala, so se prelivale in mešale z blagimi ženstvenimi oblinami. Njene grudi in boki so privlačile kot kipec poganske boginje plodnosti. Stal sem pod nebesnim svodom in zrl v neizprosno privlačen mistični totem življenja. Pogled mi je zdrsnil na njeno mednožje. Hladno meso njenih rahlo razprtih usten je vabilo kot zrel sočen figov sad v poznopoletni pripeki. Ko sem premagal mrtvilo v sebi, sem jel, z nerodnostjo najbolj okornega zmeneta, v naglici odmetavati oblačila. Legel sem poleg nje kot najbolj pobožen vernik pred oltar. Previdno sem jo objel. Na njenem obrazu se je zarisalo zadovoljstvo, kot bi se ovila v mehko voljno temino najbolj črnega plašča iz najmehkejšega krzna. Pričel sem jo poljubljati. Sprva počasi z občutkom in nato vse bolj hlastno. Vsega se ne spominjam natanko, a vem, da sem se prav kmalu zalotil, kako okušam vonj po soli njene kipeče krvi. Skozi težino vek sem zrl v njen otožni obraz, v njene oči hrepeneče po iskreni in predani ljubezni. Njena medenica mi je kmalu pričela hvaležno vračati poljube. Dojemal sem fetiš njenih nevpadljivih oblek in izpod njih nebeško lepoto. Razumel sem njen razumni resnobni izraz na licih marmornate boginje, in za njim čutil kipečo strast in poželenje. Njeni prvi stoki so mi iz spomina priklicali domačnost njihovega bivališča, toplino zavetišča pred ponorelim zlaganim svetom. Izbrušeni okus za lepo umetnost se je mešal v mojih mislih z vse močnejšimi vzdihi iskrenosti, nje, ki se je predajala. Vonjal sem hlape plinskih meglic urejene snovi. Beseda je meso postala. Hodil sem v krogih in se izgubljal v spirali stvarstva. Prostor in čas sta se v duhu upogibala. Popek miline njenega trebuščka se je kot peščena ura, ki šteje iztekajoči se čas, usločil. Ječala je vse bolj grleno in ko so njeni vzdihi zadeli v strop, je zatrepetala, kot bi njeno polt prelil hlad lahko hlapljivega etra. Zaslišal sem bučanje silovitih valov, ki so deroče pljusknili čez previsno steno njenega kamnito resnega obraza. Zdrknil sem vanjo in v vsemirje izpod njenih vek. Njena medenica se je hvaležno spodvila in hrbtenica usločila. Rosa njene strasti me je blagohotno oklenila in tešila moje hrepenenje. Hrepeneti … hrepeneti … hrepeneti … Še vedno je zadovoljno stokala. Ječala je s sijem žarečih zvezd v svojih nedrjih. Srci sta bíli kot težka kladiva v kovaški delavnici. Jeklo je cvrčalo in ledenica vrela ter divje brbotala. Hlastal sem proti ekstazi, v temino niča, dokler nisem nehal obstajati, in ko sem se povrnil, sem jo zopet zagledal, kako skozi priprte veke lovi poslednje kaplje naslade.

Ničesar ni bilo več med nama, kar naju bi razdvajalo, niti najmanjše skrivnosti. Nisva mogla dolgo tesno objeta poležavati. Vstal sem in se zazrl skozi okno. Opazoval sem kmetijske stroje izza domačije. Gledal sem konje, ki so se pasli na ograjeni jasi, dokler se mi ni pogled ustavil v daljavi, kjer sem videl koze, ki so se vzpenjale na grmovje, ga mulile ter prežvekovale borno hranilo. Oblekla sva se in odšla iz sobe. V senci borjača domačije sva pozobala nekaj pršuta in sira ter se okrepčala z mineštro s svežimi gobami. Toda bolj kot ponujena hrana, me je zadovoljil njen mili izraz na licu svetnice. Plačala sva in se odpeljala.

Brzela sva nazaj proti Ljubljani. Tu in tam sem jo pogladil po kolenih in dalje više med razporkom poletne obleke po notranji strani njenih voljnih bedres. Z izrazom naklonjenosti mi je hvaležno vračala poglede in me gladila po vratu in zatilju. Potem sem jo povprašal:
»A bi se še kje ustavila? Imaš še kaj časa?«
S skrivnostnim nasmeškom na licih je zadovoljno prikimala. Zavil sem z avtoceste in poiskal makadam gozdarske ceste, ki je vodil v zavetje nepregledne gošče notranjskih gozdov. Oprezal sem, da ni za nama nobenega avtomobila. Po nekaj kilometrih sem zavil na komaj vozen kolovoz, kjer sem zaustavil avtomobil globoko v zavetju gozdne tišine. Takoj sva si padla v objem in se pričela vroče, strastno poljubljati. Zazrla se je in se nagnila proti mojemu mednožju. Odpel sem hlače in jih potegnil navzdol. Začutil sem gorkoto njenih ustnic, ki so me sprejemale. Čutil sem plazenje njenega duha po povrhnjici moje polti, ki je pronical v vse pore mojih udov. Z ustnicami in jezikom me je hlastno, vendar tako vešče in spretno gladila, da sem lahko začutil, kako jo zapolnjuje moja misel. Molekule so se vrtinčile in kondenzirale v kvantnem polju naslade prvinskega nagona po občevanju in so kot duh iz Aladinove svetilke poletele nad mojo lobanjo, kjer sem zrl v njen resnobni obraz, ki se je raztegoval kot ruska babuška, se vrtinčil in izginjal v mehkem tkivu mojih malih možganov in hrbtenjače. Ravno ob pravem času je prenehala. Tkanino tistega dela spodnjih hlačk, ki je prekrivala njen sram, je odmaknila proti dimljam in s priokusom porogljivosti pripomnila:
»Khe, to je pa že tako, kot v študentskih časih,« in se ob tem narahlo kislo nasmihnila.
Vešče in drzno, kot fakir, ki kroti kačo strupenjačo, me je zagrabila za vrat mojega razbolenega uda.
»Na tem svetu ni nič bolj samozavedajočega in izpolnjujočega kot je prepovedana ljubezen,« je dahnila ter si vase namestila moj nabrekli ud. Pepel pogorišča mojih senc je zašumel v toplem poletnem nalivu. Usločila sva se. Zazdelo se mi je, da je njeno telo zažarelo kot božično drevesce z zvezdico na vrhu, ki se je prižgala nazadnje. Preletel me je občutek tisočerih luči, kot bi v igralnici zadel glavni dobitek.
»Prav zares, prepovedan sad je najslajši,« sem hotel zakričati. Bržkone pa tisto, kar sem izustil, ni bilo glasnejše od šepeta. V ušesih mi je zvenelo žuborenje temnih globočin uverture Renskega zlata. V bolečini me je jemala. Dolgo sva se mučila in ječala, dokler nisva naposled izjokana, združena v krču boleče naslade, obstala. Čas se je za trenutek ustavil. A kmalu sva zopet brzela nazaj proti Ljubljani. Še poslednji poljub, preden sem jo odložil na mestu, kjer je bil parkiran njen športni terenec.

K očetu sem prišel po malega Lukca, ko se je že delal mrak pozne pomladi. Kot po navadi so me v stanovanju mojih staršev pozdravile različne relikvije iz socialističnih časov, ki jih je moj oče vneto zbiral: Titove slike, kipci, rdeči prapori, delavski plakati in podobno. Starejši ko je bil in dlje ko se je čas socializma oddaljeval, trši je postajal v svojem prepričanju. Včasih se mi je zazdelo, da to počne samo zato, da bi me dražil. Z Lukcem sta sedela na kavču in spremljala neki poljuden paleontološki program, ki je prikazoval antropološki razvoj človeka prek različnih človečnjaških vrst. Ker Lukec še ni znal dovolj hitro brati podnapisov, mu je oče moral sproti razlagati, kaj to ali ono pomeni in kaj in zakaj je dejal napovedovalec v tujem jeziku. Mama mi je ponudila večerjo. Toda nisem je hotel. Z Lukcem sem se odpeljal domov.


Na vrh
 Profil  
 
 Naslov prispevka: Re: Dr. Roman in njegov greh
OdgovorObjavljeno: 28 Dec 2016 19:06 
Odsoten
je nov in nič kriv
je nov in nič kriv

Starost: 53
Prispevkov: 76
Kraj: Laze pri Borovnici
marko vitas napisal/-a:
... Toda potrebno je izpostaviti tudi sledeči vidik - avtomobil kot fetiš evolucijsko pridobljene moškosti, zakaj pa ne.



A temu se sedaj tako reče - "fetiš evolucijsko pridobljene moškosti?" Česa še ne bomo slišali. :026.gif: Ne pravijo zastonj, da so moški večni otroci, samo igračke postajajo vedno dražje. Medtem, ko se nekateri po forumih ukvarjajo z dirkaškimi zmogljivostnimi specifikacijami, se moram jaz čisto profano povprašati, ali bom z danim avtomobilom premagala določen zasnežen klanec. Samo ne recite mi, da naj si pač omislim terenca, ki so povečini prepotratni za kilometre, ki jih prevozim na leto.

Imejte se karseda lepo,
Nataša


Na vrh
 Profil  
 
 Naslov prispevka: Re: Dr. Roman in njegov greh
OdgovorObjavljeno: 29 Dec 2016 09:08 
Odsoten
je nov in nič kriv
je nov in nič kriv

Starost: 53
Prispevkov: 76
Kraj: Laze pri Borovnici
marko vitas napisal/-a:
marko vitas napisal/-a:
... Toda potrebno je izpostaviti tudi sledeči vidik - avtomobil kot fetiš evolucijsko pridobljene moškosti, zakaj pa ne.


marko vitas napisal/-a:
A temu se sedaj tako reče - "fetiš evolucijsko pridobljene moškosti?" Česa še ne bomo slišali. :026.gif: Ne pravijo zastonj, da so moški večni otroci, samo igračke postajajo vedno dražje ...

Nataša


Moški so se med druženjem od vekomaj potrjevali, na primer na lovu, igrah, tekmovanjih ... Potrjujemo pa se pravzaprav vsi, ne glede na spol.

V branje ponujam tudi sledečo zgodbo, v kateri sta v glavnih stranskih vlogah legendi "stoenka" in IMV - jev kombi. Starejši, po letih, forumaši bodo že vedeli ...

http://literarni-val.usersboard.net/t49 ... ermutaciji

Srečno, veselo in predvsem zdravo novo leto ...


Na vrh
 Profil  
 
Prikaži prispevke prejšnjih:  Razvrsti po  
Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 3 prispevkov ] 

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]


Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 3 gostov


Ne morete pisati prispevkov v temi
Ne morete odgovarjati na teme v forumu
Ne morete urejati prispevkov v temi
Ne morete brisati vaših prispevkov forumu

Išči za:
Pojdi na:  
Powered by phpBB © 2000, 2002, 2005, 2007 phpBB Group
Template made by DEVPPL Flash Games