domov
  • Fiat Klub
  • WithCar
  • Techno racing
  • Avtoservis Kavčič Marko
  • A2R
  • Amortizer d.o.o.
  • Prekom d.o.o., obnovljeni deli podvozja
  • Poliglob
  • Orange Audio
  • Avtotrade d.o.o., Vrhnika
  • Kovinoplastika Kavs
 
Danes je 17 Nov 2019 15:18

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]




Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 1 prispevek ] 
Avtor Sporočilo
 Naslov prispevka: Visoka napetost (vbod valkire)
OdgovorObjavljeno: 17 Jan 2017 22:15 
Odsoten
je nov in nič kriv
je nov in nič kriv

Starost: 53
Prispevkov: 76
Kraj: Laze pri Borovnici
Besedilo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna.


VISOKA NAPETOST
(Vbod valkire)



Praecogitati mali
mollis ictus venit!

Blažji je udarec zla,
na katerega se je
vnaprej mislilo!

(starorimski pregovor)



Igral sem nogomet. Pod vročim junijskim soncem sem se potil. Podil sem se za žogo in tekal sem ter tja. Sonce je neusmiljeno žgalo in sopara neusmiljeno pritiskala kot para v tlačnem loncu. Zdelo se mi je, da sem v turški savni, kjer se kopam v lastnem znoju. Rekreaciji nisem posvečal nobene pozornosti. Zato sem bil telesno popolnoma nepripravljen, in vsakič, ko sem moral steči za žogo, mi je tek predstavljal boleč napor. Mučil sem svoje telo, dokler me ni odrešil konec igre. Kljub temu, da smo izgubili proti podružnični ekipi, je bil občutek dober. Vzel sem si pivo in nazdravil sodelavcu.
»Kako se ti ljubi gonit za žogo v tej vročini?« me je pobaral sodelavec, oblečen v poletna športna oblačila. Nataknjena je imel debela sončna očala.
»Ja, res je vroče. Toda prav prileglo se mi je. Že itak se nič ne gibam. V službi pa samo sedim,« sem odvrnil.
»Prekleto vroče je,« je zopet pripomnil sodelavec in srknil požirek piva.
»Baje se bo ponoči shladilo in napovedujejo nevihtne padavine. Hladna fronta vedno potiska vroč in vlažen zrak pred seboj.«
»Upam, da res. A vremenarjem ni za verjet,« je dejal sodelavec in se ozrl na naokrog po zaposlenih, ki so bodisi jedli meso z žara, pili, se pogovarjali ali pa se tako ali drugače kratkočasili.
Potem je prišla ona: »O, Andrej, se hladiš s pivom?« se je nasmehnila sodelavcu in šla dalje mimo naju. Meni pa kot ponavadi ni namenila niti pogleda. Zaposlena je bila v eni izmed naših podružničnih izpostav. Kadarkoli sem jo srečal, mi je vedno nekoliko nejevoljno odzdravila. To je bila vsa konverzacija, ki sem jo do tedaj imel z njo. Njen izraz na obrazu je bil vedno nekoliko jezno namrgoden. Izraz, ki je v njeni duši izdajal ljubko pubertetnico ali nikoli odraslo rano mladostnico. Videz, ki je kazal na nespravljivost z okoljem: jezo na družino, jezo na službo in jezo na sploh vse, kar jo obdaja - togota nikoli prebolenega mladostniškega uporništva. Njena nosečniško pristrižena pričeska je izdajala mlado mamico in njen vitki stas in bedresa so nesramno vabila iz zajetnih razporkov lahnih oblačil, ki so vršala v poletni pripeki.
»Nora je na poročene,« je sam od sebe neprizadeto pripomnil sodelavec. »Zdaj živi in ima otroka z nekim ločencem.«
Sonce je še naprej vroče žgalo in moral sem paziti z uživanjem alkohola, kajti do doma me je čakal zajeten kos poti, ki bi ga moral prevoziti. Med piknikom mi je nekdo potožil, da ponoči nič ne spi, ker se njihov dojenček neprestano zbuja.
»Najin je dobro spal. Moram potrkati,« sem odvrnil.
»To pa je zares sreča,« se je oglasila ona, ki je stala nekaj metrov stran in si takoj zatem zopet nadela kujav izraz in odvrnila pogled. Bilo je prvič, da mi je namenila sploh kakšno besedo.

Dan se je prevešal v pozno popoldne, a vročina je še vedno neusmiljeno pritiskala. Zaposleni iz podjetja so se počasi začeli razhajati, razen nekaj tistih, ki so že bili podlegli alkoholni omami in očitno je bilo, da nameravajo s pitjem nadaljevati še pozno v noč. Nekako se je izkazalo, da živi v kraju, ki stoji ob moji poti domov. Ponudil sem se ji, da jo popeljem domov:
»Ni mi daleč s poti,« sem ji dejal.
»Ne, ne, saj grem s taksijem,« je dejala in grabila za mobilni telefon.
»To je pa že enako žalitvi,« sem jezno odvrnil.
»Ne, ne, lahko grem s taksijem,« je vztrajala. »Ti bi želel še malo ostati.«
»Ne, ne, moram domov. Jutri moramo zgodaj vstati. Neki naši znanci so nas povabili na vikend.«
Nejevoljno je naposled le pristala in sedla sva v avto, ki je bil parkiran na soncu. Klimatska naprava je začela besno črpati vroč zrak iz avtomobila.
»Je pa zares je vroče,« sem pripomnil.
»Ja.«
»A kmalu napovedujejo dež.«
»Hvala bogu.«
»Pred hladno fronto gre vedno zelo vroč zrak,« sem nadaljeval, a mi ni ničesar odvrnila.
Zato sem skušal zamenjati temo pogovora:
»Ni kaj, bil je prijeten piknik. Si se dobro zabavala?«
»Ja.«
Očitno je bilo, da ji ni do pogovora. Zato mi je bilo nekoliko mučno. Nekoliko sem pojačal glasbo, ki se je vrtela na CD predvajalniku, Ravelov Bolero. Sonce je bilo že zašlo in naredila se je oranžna zarja, a plastika nad armaturno je še vedno žarela in sevala vročinske žarke tako močno, da jim klimatska naprava ni bila kos. A je vsaj odvajala soparno vlago iz notranjosti avtomobila. Nežno sem jo pogladil po kolenih. Niti malo se ni zdrznila. Za trenutek, kradoma sem se zazrl v njen obraz. Zanimalo me je, kakšen obraz bo naredila. A ona je, kot da se ni nič zgodilo, še vedno jezno zrla predse. Pogladil sem jo še više, vse do spodnjih hlačk, tako da sem lahko začutil vročo vlago na tkanini, ki je prekrivala njen najbolj intimni del telesa. Prekrižala je noge in silovito stisnila mojo dlan ter še naprej neprizadeto zrla predse. Tako ujet sem vozil dalje. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem ujet ptič, ki nesprijaznjen s svojo usodo divje plahuta v pretesni kletki, ali kot pes, ki divje laja in se zaganja vstran na pretesni verigi. Peljala sva se pod električnimi daljnovodi. Na zahodu je zažarela Večernica. Za trenutek sem pomislil na soprogo. V ušesih sem zaslišal hihitajoči krohot. Prav tak kot ga je moč slišati v kakšni gledališki psihodrami. S silovitim močnim gibom sem izvil svojo roko iz prijema njenih bedres in sunkovito zavil vstran. Dobesedno pristal sem na nekem stranskem kolovozu. Vozil sem še nekaj minut in nato ustavil avto. Močneje kot običajno sem zategnil ročno zavoro. Noro, divje, krčevito sva se začela poljubljati. Slačil sem njena po otroškem pudru dišeča oblačila. Bila sva utesnjena. Zato mi je pomagala in voljno odmetavala oblačila. Planila je name. Bilo mi je skrajno neudobno. A njen mili obraz, ki zdaj ni bil več namrgoden, temveč je izdajal svetnico v transu, njene velike, polne s širokimi rožnatimi bradavicami obrobljene grudi in njena porcelanasto mlečno bela polt so me mirili, da sem se lahko v tistem trenutku popolnosti predal nasladi. V tistem trenutku, ko sem bil najmočnejši, je izdihnila, silovito in krčevito. Obležala je na mojih prsih. Tiho je zamolklo ihtela in hlipajoče ječala ter si brisala nos in solze v mojo srajco. Še danes, ko razmišljam o tistem trenutku, ne vem, ali je bilo to zaradi odrešujoče ekstaze, ali morda iz sramu, ali pa morda čisto preprosto iz nekakšnega nebolečega praznega obupa. Nekaj časa sva tako objeta obstala, dokler naju ni zdramilo silovito grmenje. Velike dežne kaplje so bobnajoče padale na streho in na vetrobranska stekla avtomobila. Odpeljala sva se.

Brisalci so komaj zmogli brisati vodo naliva, ki je šumeče zalival krošnje dreves v večernem mraku. Njen obraz je zopet postal jezno namrgoden. Ničesar nisva govorila. Zapeljal sem jo do njenega mesteca, kjer prebiva. Izstopila je nekaj ulic stran od svoje hiše. Dež je medtem pojenjal.
»Se bova še kdaj videla?« sem jo vprašal.
»Ja,« je odvrnila.
Po nekaj trenutkih mučnega spogledovanja je povesila pogled in naposled tiho dejala:
»Adijo,« ter zaloputnila vrata za seboj.
»Adijo,« sem polglasno odvrnil v zaprta vrata.
Videl sem jo odhajati v svetlobi ulične svetilke. Gledal sem njeno graciozno, neprizadeto valovito hojo. Ni se ozrla za seboj. »Zdaj bo zagotovo najprej smuknila pod prho,« sem z nekaj privoščljive zlobe zadovoljno pomislil. Ko je izginila v večerno temo, sem speljal. Po nekaj kilometrih vožnje sem si zaželel kave. Ustavil sem se v nekem manjšem motelu ob poti. Dež ni niti malo shladil zraka, in ko sem izstopil iz avtomobila, me je po hrbtu od potu še vedno nekoliko vlažno hladilo. Imel sem občutek, kot da sem zapustil hlad mrliške vežice in se podal ven na vročo soparo. Meglice so puhtele iz vročega asfalta. Sedel sem ob točilni pult in si naročil kavo. Kaj kmalu sem, med srebanjem kave, spoznal zanimivega sogovornika, ki je bil sedel poleg mene. Govorila sva o vsem mogočem in hlastno pritrjevala drug drugemu. Zdel se mi je neverjetno bister in razgledan, pravi zlatoust. Naročila sva si vina in nadaljevala pogovor pozno v noč. Pogovarjala sva se o politiki, službi, denarju in na koncu celo o nogometu. Da, tudi nogomet sva obravnavala. Vedel sem, da sem preveč popil. Ko sva se s sogovornikom razšla, sem najel sobo. Poklical sem ženo:
»Živijo?«
»Živijo, kje si?« mi je odvrnila soproga.
»Veš, draga, nekoliko pregloboko sem pogledal v kozarec. Saj ne da bi bil pijan. V bistvu bi se lahko pripeljal domov. Toda moral bi prevoziti pol Slovenije in, saj veš, dandanes je policija neizprosna in …«
V tistem trenutku sem zaslišal v telefonu škrtanje in takoj zatem zvonki elektronski klenk. Pogledal sem na mobilni telefon. Lahko sem samo videl, kako se je neizprosno povrnil v stanje hibernacije. Oddrsal sem v najeto sobo. Začutil sem, da me je se enkrat ali morda dvakrat med hojo rahlo opotekajoče zaneslo. »Uf, prekleto, kako sem pijan,« sem pomislil. Stopil sem pod prho, ki pa me niti malo ni zdramila. Sedel sem na posteljo. Bil sem popolnoma zmeden. Globoko v sebi sem čutil, da sem popolnoma nemočen. »Ne, ne, jaz sem vendar močan! To pokažem celemu svetu,« sem si skušal v alkoholni omami lagati. Vključil sem računalnik. Hotel sem poiskati kakšno pornografijo. Računalnik se je počasi, enolično zaganjal. Lučke oziroma led diode na tastaturi so se prižigale in ugašale. Iz računalniškega stolpiča je programirano šumelo, kar me je v tistem trenutku, ne vem zakaj, neznansko znerviralo.
»Ta reč je neuporabna!« sem zatulil in izpulil LCD zaslon iz napetosti in računalnika, ki ga je napajal, ter ga tako močno zalučal, da je silovito treščil ob steno. Potem sem krepko brco namenil še računalniškemu stolpiču. Zazvonil je hotelski telefon. Dvignil sem slušalko. Klicali so iz recepcije:
»Gospod Antončič, ali je vse v redu?«
Skušal sem se zbrati in se narediti čimbolj treznega:
»Da, da, … vse je v redu,« sem skoraj s tresočim glasom odvrnil.
»Potem pa lahko noč!« se je zaslišalo iz slušalke.
»Lahko noč.«
Legel sem na posteljo. S police nad posteljo sem vzel hotelski izvod Evangelija. Želel sem brati, vendar se nisem mogel zbrati. Ugasnil sem luč. Skušal sem zaspati, a spanec ni in ni hotel priti. Vrtel sem se in padal, tako kot vedno kadar sem pregloboko pogledal v kozarec, vse dokler me ni odrešila slabost. Stekel sem na stranišče in bruhnil v straniščno školjko. Zmil sem si usta. Neznosno me je žejalo. Iz mini-bara sem vzel steklenico mineralne vode. Izpil sem jo na dušek. Ponovno sem legel na posteljo in v trenutku sem potonil v sen.

Sanjal sem mogočno monumentalno podobo Jezusa. Z mečem je potrgal žice daljnovoda, prav tistega daljnovoda, pod katerim sem se danes peljal s sodelavko. Visoka napetost se je iz pretrganih žic močno iskrila. In vsakič, ko je njegov mogočni meč udaril ob tla, se je razprla zemlja, iz katere so švignili plameni. A ko so iz razpok privreli peklenščki, jih je Jezus z mogočnimi škornji nemudoma pomendral in zbrcal. Potem me je v križu presekala ostra, skeleča bolečina, kot bi me skozi hrbtenico prebodlo kopje. Čutil sem paralizo, ki me je hromila. Že takoj naslednji trenutek pa me je preplavila prijetna eterna naslada. V nosnice se mi je prikradel vonj po mokrih cipresah. Mimo mene je na belem konju pridirjala podoba Valkire. V daljavi sem zaslišal glas muezina, ki je recitiral verze Korana v arabščini. Razumel sem samo to, da je nekaj omenjal dženet, muslimanski raj.

Prebudil sem se. Bilo je že jutro in bleščeči sončni žarki so napolnili motelsko sobo. Topo sem čutil mojo votlo močno odebeljeno glavo. Oblekel sem se in se odpravil na motelsko stranišče ob restavraciji. V avtomat, ki je stal ob kondomatu, na katerem je bil upodobljen elegantno opravljen moški, sem spustil v režo nekaj novcev. V notranjosti avtomata je mehansko zaropotalo in v lino na spodnjem delu je padel zavitek, v katerem so bili zobna ščetka, britvica na plastičnem ročaju, brivska pena in zobna pasta. Vrnil sem se v sobo in se očedil. Potem sem odšel na zajtrk v motelsko restavracijo. Popil sem cel kovinski vrček kave, v katerih strežejo gostom kavo ob zajtrkih. Jedel sem malo.

Ko sem hotel poravnati račun na recepciji, sem v zadregi dejal receptorju:
»Khe, khm … zvečer sem v sobi razbil računalnik. Dajte ga na moj račun.«
Razumevajoče, uglajeno profesionalno je prikimal, vendar njegov pogled izpod obrvi ni mogel prikriti ogorčene osuplosti. Kar nekaj časa je trajalo, da so mi izdali račun. Podal sem jim plačilno kartico, vedoč, da me bo drago stalo. Potem sem odšel. Stopil sem skozi vrata. Na stopnišču so me v oči neprijetno zbodli žarki jutranjega sonca. Nataknil sem si sončna očala in se namenil na parkirišče k svojemu avtu.

Konec

Priporočam še eno šofersko:
TANNHÄUSER NA DIZLU
http://literarni-val.usersboard.net/t72 ... r-na-dizlu


Na vrh
 Profil  
 
Prikaži prispevke prejšnjih:  Razvrsti po  
Napiši novo temo Odgovori na temo  [ 1 prispevek ] 

Vsi časi so UTC + 1 ura [ DST ]


Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 2 gostov


Ne morete pisati prispevkov v temi
Ne morete odgovarjati na teme v forumu
Ne morete urejati prispevkov v temi
Ne morete brisati vaših prispevkov forumu

Išči za:
Pojdi na:  
cron
Powered by phpBB © 2000, 2002, 2005, 2007 phpBB Group
Template made by DEVPPL Flash Games